Papež Frančišek je ob prazniku Gospodovega razglašenja povedal:
Na današnji praznik nam evangelij (Mt 2,1-12) predstavi tri drže, s katerimi je bil sprejet prihod Jezusa Kristusa in njegovo razodetje svetu. Prva drža: iskanje, zavzeto iskanje; druga: brezbrižnost; tretja: strah.
Zavzeto iskanje: Modri ne oklevajo in se odpravijo na pot, da bi poiskali Mesija. Ko prispejo v Jeruzalem, sprašujejo: »Kje je ta, ki se je rodil kot judovski kralj? Videli smo namreč, da je vzšla njegova zvezda, in smo se mu prišli poklonit« (v. 2).
Odpravili so se na dolgo pot in sedaj zelo skrbno iščejo, da bi izvedeli, kje naj bi bil novorojeni Kralj. V Jeruzalemu se obrnejo na kralja Heroda, on pa naroči velikim duhovnikom in pismoukom, naj poizvedo o kraju, kjer bi se moral roditi Mesija.
Božja beseda na praznik Gospodovega razglašenja:
https://hozana.si/index.php?datum=6.1.2021
Družinsko molitveno bogoslužje:
http://sku.rkc.si/wp-content/uploads/2021/01/tretji_sveti_vecer.pdf
Kateheze po razredih:
Nadaljevanje govora papeža Frančiška:
Dvigniti pogled, podati se na pot in zastonj pokloniti
Temu skrbnemu iskanju Modrih, se postavi po robu druga drža: brezbrižnost velikih duhovnikov in pismoukov. Niso se dali motiti. Poznajo Pisma in znajo dati pravi odgovor o kraju rojstva: »V Betlehemu v Judeji, kajti tako je pisano po preroku« (v. 5); vedo, a se ne podajo na pot, da bi obiskali Mesija. In Betlehem je le nekaj kilometrov daleč, a oni se ne premaknejo.
Še bolj negativna je tretja drža, Herodova: strah. On se boji, da mu bo tisto deto otelo oblast. Pokliče Modre, poizve, kdaj se jim je prikazala zvezda, in jih pošlje v Betlehem, rekoč: »Pojdite in natančno razčistite glede deteta. Ko ga najdete, mi sporočite, da se mu pojdem tudi jaz poklonit”« (vv. 7-8). V resnici Herod ni nameraval iti, da bi počastil Dete. Herod hoče izvedeti, kje se nahaja otrok ne zato, da bi ga počastil, ampak, da bi ga ubil, ker ga je imel za tekmeca. In glejte dobro: strah vedno pripelje do hinavščine. Hinavci so takšni, ker imajo strah v srcu.
To so tri drže, ki jih najdemo v evangeliju: skrbno iskanje Modrih, brezbrižnost velikih duhovnikov, pismoukov, tistih, ki so poznali teologijo; in Herodov strah. Tudi mi lahko pomislimo in izberemo: katero od treh bomo izbrali. Ali hočem pohiteti k Jezusu? “Toda meni Jezus nič ne pomeni … bom pri miru…” Ali se morda bojim Jezusa in bi ga odpravil iz svojega srca?
Sebičnost nas utegne pripeljati do tega, da jemljemo Jezusov prihod v svoje življenje kot pretnjo. Tedaj skušamo, da udušimo ali utišamo Jezusovo sporočilo. Ko sledimo človeški častihlepnosti, bolj udobnim ponudbam, zlim nagnjenjem, jemljemo Jezusa kot prepreko.
Po drugi strani pa je vedno tu tudi skušnjava brezbrižnosti. Kljub temu, da vemo, da je Jezus Odrešenik – naš in vseh drugih –, rajši živimo tako, kot bi ne bil: namesto da bi ravnali v skladu z našo krščansko vero, gremo za ponudbami sveta, ki vodijo k zadovoljevanju nagnjenja k nasilju, k žeji po oblasti, po bogastvu.
V resnici pa smo poklicani, da sledimo zgled Modrih: biti skrbni v iskanju, pripravljeni na neudobnosti, da bi srečali Jezusa v svojem življenju. Poiskati ga, da ga počastimo, da priznamo, da je On naš Gospod, Tisti, ki kaže pravo pot, ki ji je treba slediti. Če imamo to držo, nas Jezus v resnici rešuje, in mi lahko živimo lepo življenje, lahko rastemo v veri, upanju, ljubezni do Boga in naših bratov.
Pokličimo Presveto Marijo, zvezdo za človeštvo, ki roma skozi čas. O, ko bi z njeno materinsko pomočjo vsak človek mogel prispeti h Kristusu, Luči resnice, in bi svet mogel napredovati na poti pravičnosti in miru.
